ko nismo tam kjer naj bi bili, Kot da zemlja ni prava za tvoje korenine. kako najti sebe in lahkotnost bivanja
V zadnjem času mi veliko ljudi zaupa svoje zgodbe in ob poslušanju opažam rdečo nit, ki nas vse povezuje. Znova in znova slišim o tistem tihem, a vztrajnem nemiru. O občutku, ko se znajdeš v sobi, polni ljudi, celo tistih, ki jih poznaš že od nekdaj a se kljub temu počutiš popolnoma samega. Kot bi poskušal ujeti radijsko postajo, pa slišiš le tiho hreščenje.
To ne velja le za bežna poznanstva. Ta občutek neskladja, o katerem se pogovarjamo, se naseli v vse sfere življenja. Včasih je to dolgoletna služba, spet drugič družinska dinamika, ki duši, partnerski odnos, ki je izgubil svojo rast, ali pa krog prijateljev, s katerimi preprosto ni več stičnih točk.
Zajema vse, živo in neživo; vsako okolje, prostor ali situacijo, kjer telo preprosto začuti, da nismo več na pravem mestu. A kljub temu v takšnih odnosih ali okoljih pogosto ostanemo mesece, včasih celo dolga leta, včasih za vedno. Zakaj je tako težko preprosto oditi?
Obrezovanje samega sebe
Iz zgodb, ki so mi zaupane in iz lastnih opazovanj vidim zanimiv vzorec: tudi takrat, ko globoko v sebi povsem jasno vemo, da neka situacija ali odnos ni več v sozvočju z nami in da bi morali oditi, tega pogosto preprosto ne zmoremo storiti.
Naš prvi odziv je redkokdaj takojšen odhod. Veliko pogosteje se poskušamo najprej prilagoditi. Ker smo ljudje po naravi bitja, ki iščejo pripadnost, začnemo nevede obrezovati lastne veje. Utišamo svoje prave misli, da ne bi zmotili miru. Zmanjšamo svojo svetlobo, da ne bi zaslepili drugih. Vzamemo nase krivdo in se prepričujemo: "Morda sem jaz prezahteven. Morda preprosto premalo potrpim." Kot rastlina, ki je posajena v napačno prst, se trudimo preživeti in pognati korenine v beton. In to nas počasi, a vztrajno izčrpava.
Utišamo svoje prave misli,
da ne bi zmotili miru.
Zmanjšamo svojo svetlobo,
da ne bi zaslepili drugih.
Zakaj potrebujemo leta in zakaj je tudi to čisto v redu
Pogosto mi ljudje kasneje, ko končno zberejo pogum in naredijo korak naprej, z obžalovanjem rečejo: "Zakaj sem čakal/a tako dolgo? Zapravil/a sem toliko let." A rad jim povem, da ta leta nikoli niso zares zapravljena in izgubljena.
To ni bil čas šibkosti, temveč čas zorenja. Potrebujemo leta, ker se naša intuicija in razum borita. Ego in strah šepetata, da zunaj ni nič boljšega, upanje pa nas drži v prepričanju, da se bodo ljudje ali situacije morda le spremenili. Ves ta čas je bil v resnici potreben, da se je sod prevesil. Ko pride trenutek, ko se končno premaknemo, je to zato, ker je bil natanko tisti trenutek pravi čas.
Ob tem pa se mi zdi izjemno pomembno poudariti: tudi če se ne odločiš in ne odideš, je vse popolnoma ok. Pridejo situacije in odnosi, ko globoko v sebi veš, da bi morda moral iti, pa tega preprosto ne zmoreš narediti. In tudi to je v redu. Včasih so nekatere korenine pregloboke ali pa v tistem trenutku enostavno nimamo prave moči, orodij in okoliščin, da bi jih pretrgali. Nima smisla, da se ob tem še dodatno trpinčimo in si očitamo šibkost. Sprejeti lastno nemoč odločitve, brez obsojanja samega sebe, je prav tako izjemen akt milosti in ljubezni do lastne duše.
Brez iskanja krivcev: Lekcije, ki prebujajo našo svetlobo
Pri vsem tem pa želim izpostaviti nekaj ključnega: ko spoznamo, da nismo v pravi prsti, nikakor ni namen, da začnemo iskati krivca v drugi osebi, v službi ali v okoliščinah. Ljudje ali okolja niso slabi samo zato, ker niso "naši".
Vesolje nas namreč nenehno spodbuja k rasti in prav zato nam na pot prinaša takšne situacije in odnose. Včasih potrebujemo natanko to trenje in neudobje, da nas premakne z mrtve točke.
Zato smo lahko na koncu iz srca hvaležni za vse te izkušnje. Čeprav so bile v tistem trenutku boleče in naporne, so nam pomagale pri našem zasledovanju osvoboditve in nas neizprosno usmerile k temu, da končno začnemo slediti svoji lastni svetlobi.
Vrnitev v srce kot največja podpora
Pri vseh teh globokih notranjih procesih, ne glede na to, ali zmoremo oditi ali pa še vedno nabiramo moč, nismo sami.
Zelo nam pomaga, če se znamo ustaviti in se vrniti nazaj v svoje srce. Prakse, kot je redna meditacija, in pa poglobljeno delo z energijami, ki ga izvajamo pri šamanskem reikiju, nam ponujajo točno to varno zavetje. Te poti nam pomagajo znova prebuditi upanje in obnoviti tisto najbolj sveto vero:
zavedanje,
da smo v svojem bistvu
brezpogojno ljubljeni in podprti,
ne glede na to,
kje se trenutno nahajamo.
Ko v sebi sidramo to resnico in znova vzpostavimo stik s svojim pravim jazom, se megla razkadi. S takšnim zavedanjem se je neprimerljivo lažje odločati, saj naših korakov ne vodi več strah pred osamljenostjo, temveč ljubezen do sebe.
Svoboda in lahkotnost bivanja
Če in ko pa se tisti tihi premik vendarle zgodi, redko izgleda kot filmski vihar. Najpogosteje gre za zelo tiho spoznanje. Nekega jutra se preprosto zbudiš in čutiš, da ne moreš več zalivati nečesa, kar v tebi ne cveti.
Vsako okolje, v katerem smo se počutili utesnjene, nam je v resnici najbolj jasno pokazalo, iz česa smo zgrajeni. Pokazalo nam je, kje so naše prave meje. Zato se lahko na koncu napačni prsti in preteklim izkušnjam v sebi tiho zahvalimo.
Odločitev, ki jo na koncu sprejmemo izključno po svojem notranjem občutku, ko končno izberemo sebe in svoj mikrokozmos je namreč edina pot, ki nam lahko v tem svetu resnično ponudi svobodo in tisto pravo, pristno lahkotnost bivanja.
Comments