Zgodbe, zapisane v 'skorji': Kaj nas gozd uči o ljudeh, energiji in poslušanju

Rok Sevšek

Sep 14

4 min read

Ko sva se pred kratkim sprehajala po gozdu in zgolj opazovala okolico, me je prešinila misel, ki me od takrat ni izpustila. Ustavil sem se pred mogočnim, starim drevesom. Njegovo lubje je bilo razbrazdano, grobo in polno globokih zarez. Nedaleč stran je stala mlada bukev z gladko, skoraj brezhibno, svetlo skorjo. Malo naprej pa drevo, ki ga je nekoč očitno zlomil veter ali pa vanj treščila strela, a je kljub rani pognalo novo vejo in raslo naprej, nekoliko postrani, proti svetlobi.

V tistem trenutku

sem v teh drevesih videl nas.

Ljudi.

Gozd je čudovita prispodoba človeške družbe. Tako kot drevesa, vsak izmed nas nosi svojo edinstveno zgodovino, ki se včasih jasno odraža že na naši 'skorji', naši zunanjosti, našem vedenju in našem obrazu.

Zemljevid preživetja, ne razlog za sodbo

V naravi nikoli ne obsojamo drevesa. Ne rečemo: "To drevo je grdo, ker je njegovo lubje hrapavo in polno brazgotin." Ali pa: "Tole drevo je čudno, ker raste ukrivljeno."

Ko vidimo ukrivljeno ali ranjeno drevo, v njem vidimo vztrajnost. Vidimo bitje, ki se je kljub težkim pogojem, viharjem in poškodbam prebilo do sonca in preživelo. Občudujemo njegovo voljo.

Zakaj torej tako hitro in strogo sodimo ljudi?

Včasih srečamo nekoga, ki se zdi na zunaj hrapav, nedostopen, morda celo odrezav. Njegova "skorja" je debela, ranjena. A pogosto pozabimo, da se pod to grobostjo skriva le zaščitni oklep, ki si ga je oseba morala zgraditi, da bi preživela lastne viharje. Srečamo pa tudi ljudi z gladko, na videz popolno zunanjostjo, pa vendar to ne pomeni, da v sebi ne nosijo nevidnih bremen.

v gozdu človeških zgodb

je prav naša različnost tista,

ki daje najboljši zrak

Instinkt in ego: Ko naslikaš tisto, kar želiš videti

Ko govorimo o neobsojanju zunanjosti, pa ne smemo zanemariti nečesa enako pomembnega: našega instinkta in čutenja. Ko srečamo človeka, naša intuicija deluje veliko hitreje kot razum. V resnici mi v delčku sekunde začutimo njegovo energijo. Telo nam takoj pove, ali smo ob nekom varni in sproščeni, ali pa se nezavedno skrčimo.

Vendar pa tu pogosto nastopi past, naš ego. Ego je tisti, ki ta čisti, prvinski občutek hitro prevzame in ga preslika v sliko, ki jo želimo videti (ali pa v sliko, ki potrjuje naše pretekle rane). Zaradi lastnih želja, osamljenosti ali potreb pogosto utišamo tisti prvi, tihi glas resnice. Zamižimo ob energiji, ki ni prava, in si človeka naslikamo po svoje, samo zato, da bi ustrezal naši zgodbi.

Zato ni umetnost le v tem, da ne sodimo po "skorji", temveč tudi v tem, da utišamo hrup ega in si dovolimo zares začutiti, kakšna energija dejansko stoji pred nami.

Umetnost pravega poslušanja

Vsak človek je svoj edinstven mikrokozmos. Najlepše darilo, ki ga lahko poklonimo sočloveku, je to, da mu zares prisluhnemo. Brez obsojanja, brez vnaprejšnjih prepričanj in brez potrebe ega, da bi ga popravljali ali analizirali.

Ko si vzamemo čas in nekomu ponudimo varen prostor, da odloži svoj zaščitni oklep, se zgodi čarovnija. Pod tisto hrapavo skorjo vedno odkrijemo mehko, ranljivo in čudovito sredico.

Kako znova začutiti sebe in okolico (3 preproste vaje)

Da bi lahko zares prisluhnili drugim in jasno začutili njihovo energijo brez vpletanja ega, pa moramo najprej znati prisluhniti sebi. Tukaj je nekaj preprostih načinov, kako se znova uglasiti s svojim telesom in prostorom okoli nas:

1. Vaja korenin (Vrnitev v telo):

Ko se počutiš raztreseno in si preveč v svoji glavi, se postavi pokonci, zapri oči in usmeri vso pozornost v svoja stopala. Predstavljaj si, da iz njih, tako kot pri drevesu, poganjajo močne korenine globoko v zemljo. Z vsakim izdihom spusti napetost po teh koreninah navzdol. Telo ti bo v nekaj trenutkih sporočilo, da si varen in prisoten.

2. Zaznavanje brez etiket:

Sedi v naravi ali tihi sobi. Zapri oči in samo poslušaj. Slišal boš ptiče, šelestenje vetra, morda avto v daljavi. Tvoj ego bo hotel vse takoj poimenovati in analizirati ("To je sraka," "To je sosedov pes"). Tvoja naloga pa je, da zvok samo začutiš kot vibracijo, ne da bi mu prilepil ime. S tem treniraš svoj um, da situacije in ljudi v življenju le sprejema in jih ne predalčka.

3. Test prvega občutka:

Ko naslednjič spoznaš novo osebo ali se znajdeš v novi situaciji, zavestno upočasni. Po srečanju si postavi dve preprosti vprašanji: "Kaj mi je govoril njen videz in moje želje (moj ego)?" ter "Kaj je ob njej čutilo moje telo (moj instinkt)?" Telo namreč nikoli ne laže. Bolj ko boš vadil to razliko, hitreje boš prepoznal pravo energijo ljudi, mimo njihove skorje in mimo iluzij lastnega uma.

Ko se boš naslednjič znašel v družbi nekoga, ki ga morda ne razumeš najbolje, se spomni na gozd. Samo zadihaj, odpri srce, utišaj ego in mu prisluhni. Ker v gozdu človeških zgodb je prav ta naša različnost tista, ki daje najboljši zrak.

Odprto srce, a buden instinkt

Pomembno je, da človeku damo priložnost in ga poskušamo spoznati, ne glede na to, kako groba, ranjena ali nenavadna se morda zdi njegova zunanjost. A pri vsem tem je nujno, da nikoli ne utišamo svojega notranjega glasu. Če ti intuicija mirno šepeta, da si ob nekom na varnem, dovoli, da se zgodba razkrije in prisluhni. Če pa tvoj notranji alarm jasno zvoni, da energija ni prava, ga nujno poslušaj in se umakni, ne glede na to, kako privlačna ali popolna je zunanjost.

Ko se boš naslednjič sprehajal med ljudmi, se spomni na gozd. Zadihaj, odpri srce, utišaj ego, a ohrani buden instinkt. Ker v gozdu človeških zgodb je prav naša različnost tista, ki daje najboljši zrak, dokler po njem hodimo z zavedanjem in spoštovanjem do sebe in drugih.